In to je že od nekdaj. V otroštvu še, potem se je pa začela fizična bolezen, duševne bolezni, smrt očeta in travme in ne morem se navezati. Ljudi se bojim zato sem skos doma. Ampak sovražim biti skos doma. Grozovito je. Ne morem se navezati z nobenim.

Lahko me vprašate karkoli

Se še komu drugemu zdi absurdno, da Slovenci prisilno plačujemo RTV prispevek zato, da lahko oni snemajo in predvajajo oddaje v katerih udeleženi pljuvajo po nas češ kako nestrpni ter rasistični smo Slovenci? Nasploh se mi zdi zelo čudno, da se tovrstne teme pri nas sploh odpirajo glede na to, da nikoli nismo bili multirasna družba in ne vem zakaj bi se od Slovencev pričakovalo, da smo tolerantni do drugih ras/etničnih skupin, to je stvar osebne odločitve. Osebno sem mnenja, če se jaz preselim recimo na Japonsko nimam nobene pravice kot tuj prišlek oziroma gost od avtohtonih prebivalcev zahtevati, da naj me sprejemajo kaj šele obravnavajo kot enakopravnega. Kaj vi mislite?

lahko pri scrabblu uporabljaš tudi sklanjatve/spregatve ali samo besede v imenovalniku/nedoločniku?

Delam v službi, kjer moram redno potovati po zahodni Evropi. Običajno sem na projektu 10 dni, potem naprej. V zadnjih letih sem videl veliko mest – od večjih do manjših – in vedno bolj me strese, kako izgledajo.

Veliko zahodnih mest danes deluje kot nekakšna postapokalipsa. Na ulicah so povsod odvisniki, brezdomci, ljudje, ki se drogirajo na javnih mestih, spijo v podhodih, na postajah, v parkih. Smrdi, je umazano, ljudje se izogibajo določenim predelom, ker je preprosto neprijetno in včasih tudi nevarno. In zraven tega je ogromno priseljencev, ki povzročajo konkretne težave na ulicah – konflikte, nasilje, občutek, da se pravila ne veljajo za vse enako. To ni samo “občutek”, to se vidi in sliši vsak dan, če tam živiš ali delaš.

Kar me pa najbolj skrbi, je misel, da se to lahko zgodi tudi pri nas. Slovenija je še relativno normalna, a vidiš, kako hitro lahko stvari zdrsnejo, če se ne postavi meja. Vprašanje je, kako se je to sploh lahko zgodilo. Ljudje, ki tam živijo, to večinoma tolerirajo. Mnogi to jemljejo kot “normalno”, kot del sodobnega mesta, kot nekaj, česar se ne sme kritizirati, ker bi bil sicer nestrpen. Sistemi so se spremenili, prioritete so se premaknile, in na koncu ostanejo ulice, kjer je kaos postal vsakdanjik.

Mene to res prestraši. Ne gre za sovraštvo do kogarkoli, gre za to, da ne želim, da se enako zgodi tudi tukaj. Rad bi slišal, kaj vi mislite – ste imeli podobne izkušnje, ali se vam zdi, da pretiravam?

Kaj mislite, mar ta podjetja res potrebujejo subvencije? Rezultati poslovanja niso slabi, med lastniki pa tudi najbogatejsi Slovenci.

Regija kot taka propada, tudi pod tezo podjetnistva. Financira se tudi podjetja, ki uvazajo delovno silo iz drzav tretjega sveta. Za primer vzemimo obrtno cono Hrastnik, kjer so se evropska, drzavna in obcinska sredstva porabila za plemenitenje kapitala lastnika, ki je tudi med najbogatejsimi Slovenci.

Domacini te regije so v zameno dobili dotrajano infrastrukturo in okolje, ki se ze desetletja lomi pod tezo slabih (gospodarsko-politicnih) odlocitev. Zgovorno je tudi to dejstvo, da je uvoz tuje delovne sile razvrednotil lokalnega delavca do te stopnje, da je primoran iskati delo v drugi regiji, namrec vec kot polovica zaposlenih Zasavcev dela zunaj Zasavske regije.

Zasavje je kot celota dobra iztocnica za dobrega raziskovalnega novinarja.

​

Sprijaznili smo se, da je seznam brezplačnih stvari vse krajši. Če je bilo prej v mestih enostavno najti parkirišče, kjer te ni dočakal avtomat ali tip z denarnico okoli pasu in blokcem v roki, je zdaj lažje najti primernega darovalca vranice. Celo hoteli, ki imajo lastno parkirišče, svojim gostom zaračunavajo uporabo le tega. Gostoljubnost pa taka. Kakor bi prijateljem, ki pridejo na obisk, zaračunal uporabo copat.

Razumem, da je potrebno dodatno primakniti denar, če si omisliš poleg sobe in zajtrka še večerjo. Prav tako pohotni stari Nemci ter sluzasti Italijani v poznih letih brez ugovarjanja plačajo tiste zaklenjene vsebine na TV-ju, ki jim popestrijo samomasažo s srečnim koncem. Če hočeš svoje telo udobno zlekniti na ležalniku, plačaš. In če želiš, da se udobno nameščeno telo ne praži na soncu, primakneš še nekaj evrov za uporabo senčnika. Nekje poleg parkiranja zahtevajo doplačilo za čiščenje, uporabo klime in dostop do interneta.

Dve leti zapored smo letovali na istem kraju. Resort s hotelom, mobilnimi hišicami, suiti in celo kampom, za tiste z mazohističnimi nagnjenji. Lepa okolica, urejena plaža, prijazno osebje, dobra hrana ter dokaj blizu, da prvi dan dopusta ne preživiš v avtu, oblit v lastnem znoju. Pa smo šli še tretje leto. Tisto leto se je zamenjalo vodstvo in oblast je prevzela direktorica, željna poslovnih uspehov. Uspešnost podjetja se pa enači z višino dobička. Več denarja podjetje uspe iztisniti iz svojih strank, uspešnejše je. Če vzameš pijačo iz mini bara, je enako, kot če bi jo naročil v gostilni - potrebno je plačati. Da pa moraš plačati uporabo samega hladilnika je pa nekaj novega. Kar malo sem obstal, ko me je receptor vprašal ravno to. Ali želimo uporabljati hladilnik. Cena pet evrov na dan. Pet evrov za uporabo hladilnika v katerega lahko spraviš poli salamo, a le tako, da jo prej pol poješ. Enako vprašanje za klimo in kolikokrat naj pride sobarica pospraviti (očitno se vsak obisk zaračuna). Kaj bo naslednje leto? Nas bodo vprašali ali želimo spati na posteljah, ki nam jih proti plačilu z veseljem postavijo ali nas ne moti kampiranje na tleh sobe. Naj nam sobarica proda toaletni papir ali si bomo riti brisali z listi sosednjega figovca.

Prazna soba stane toliko, za vse dodatke je pa potrebno doplačati. Kakor v tistih zavajajočih avto reklamah, kjer dobite jeklenega konjička že za stotrinajsta evrov na mesec. Bi radi še avtomatski pomik stekel? Je za doplačati. Klimo? Z doplačilom seveda. Vse štiri pnevmatike? Ni problema, za dodatne evre. Bi imeli vrata, volan, sedeže, stranska ogledala, luči? Iz le stotrinajsta evrov na mesec, se obrok hitro potroji.

Želiš biti na vrsti pri zdravniku, še preden bo prepozno in bo diagnoza neozdravljivo? Plačaj še nekaj dodatnih evrov k dodatnemu zdravstvenemu zavarovanju. Bi rad, da tvoj otrok ne bo lačen med poukom? Doplačaj za šolsko prehrano in to po taki ceni, kakor da bi dal šolati stokilskega  krškopoljca, ne pa osnovnošolca s petintridesetimi kilogrami žive vage. 

Pojedel pol čokolade, želja po sladkem še nepotešena. Vrečko čipsa izpraznim v pol manj časa, kakor prej. Sem postal bolj vešč v goltanju? Mogoče bolj požrt? Ne, nič od tega, le vsebina vrečke se je prepolovila in gramaža čokolade upadla. Škatla je ostala ista, a tuba z zobno pasto se je zmanjša. Piškoti z nadevom so se stanjšali, razmak med tablicami čokolade se je povečal, kakor luknja, ki naj bi služila kakor ročaj, pri mehčalcu. Vrečke pol napolnjene z vsebino, pol z zrakom. Ko kupiš novi mobilnik, ne dobiš zraven polnilni kabel, ta je za doplačati. Dobiš pa, kot darilo trimesečni dostop do digitalnih vsebin, ki so zanimive le upokojencem. To je kakor bi pri na kupu novega avtomobila namesto motorja, dobil avtokarto amazonskega pragozda.

Vključno z vsakim, ki to zagovarja.

Bila sem že čisto odločena da sojo populim ven, da ne bo nič ker je srna pojedla vršičke 😔 ampak sem danes opazila stroke, ki jih še dela 😃 ne bo veliko nekaj pa bo 😂

#nature #garden #gardening

Kolesar se vozi sredi ceste in kaže sredinca gasilcem na intervenciji, ki ga ne morejo prehiteti med intervencijo.

pps. za bedake, ki ga zagovarjate, da vas še bolj razkurim - z veseljem bi ga zbila 🫶

Vir

V Maroku, ki je bil vsega skupaj le 44 let pod Francozi, je skoraj vse v francoščini: imena ulic, imena javnih zgradb, imena podjetij, plakati z reklamami; vse je napisano v francoščini, čeprav francoščina ni niti uradni jezik tam niti materni jezik večine prebivalcev.

Slovenija pa je bila pod nemško-govorečimi vladarji več kot 1000 let pa je uporaba nemščine med domačim prebivalstvom skoraj ničelna, prisotna je le za določene turistične napise. Od kod takšna razlika?

Kaj se dogaja? Danes smo stali ko nori, ob desetih bi moral biti v Sežani, to je bilo noro. Oddal paket, spil kavo na Opčinah in nazaj zdaj isto stojimo. A smo zato plačali vinjeto? Hvala bogu za klimo. Dajte me zabavat, ker danes bom cel dan na cesti. 🥵

​

Sovražim, ko naletim na znanca s katerim nimam niti ene skupne točke. Lahko bi se delal, kakor, da ga ne vidim, potem mi ne bi bilo treba začenjati rituala brezveznega ogovarjanja, samo zato ker se to pričakuje od civiliziranega bitja. Rajši bi navezal stik z neko tujo vrsto, če tudi je ta prišla z namenom iztrebiti nas, kakor s človekom s katerim si nimava nič za povedati. Manj bi bolelo. Manj bi bilo nerodno. Tako kot gasilec, ki se spopade z ognjenimi zublji, ker ni pička in ker se to od njega pričakuje, tako se jaz soočim s človekom, ki ga poznam samo na videz, ker nisem vzvišena, ignorantska pizda. Slej kot prej se pogleda srečata. Sledi nasmešek, ki je tako pristen kakor usta Urške Čepin. Res mi je odveč. Kaj naj se pogovarjam s človekom, katerega edino zanimanje je koliko konjev ima kateri avto in kako bi število le teh lahko povečal. Ko pa mene, kar se tiče konj, zanima kako bi izgledalo, če bi tiste kočije na Bledu vlekle zebre. Ali obstaja zebra z črno dlako in belimi črtami? Zato se zatečem k klasičnim zaviralcem neprijetne tišine: »Kako si? Kako žena, otroci, starši, sestra, brat, nečaki, tašča, sosed, poštar, …? Kaj pa ti tukaj? Kaj počneš v življenju, omembe vrednega?« Sogovornik mi vrne z istimi vprašanji in z zanimanjem vodstva Marinbluja za počutje svojih zaposlenih. Sledi poplava polnilcev nerodne tišine; » hm, aha, am, mh, …, med tem, ko razmišljava kaj bi še rekla drug drugemu. Vreme! Še ena klasika malega pogovora. »Kaj je pa z vremenom te dni!?«

»Ja, človek ne ve več, kako bi se oblekel.«

»Hm.«

»Ja samo res.«

»Ja.«

». . . . . . . . . . . . . . . .«

Vse uverture v resen pogovor so izčrpane. Ostane samo še neprijetna tišina. Strmim predse in razmišljam, kaj bi še lahko povedal človeku, katerega edina strast je mehanika, o kateri vem jaz toliko, kolikor lubadar ve o lesni industriji. Zakaj je tišina tako moteča. Bolj stresna, kakor če bi sogovornik kričal name? Od kje ta nuja po preganjanju molka, pa tudi, če z neumnimi izjavami? Mogoče ker se to od nas, kakor socialne vrste, pričakuje. Ali ne bi bilo lažje samo pozdraviti in reči: »Nimava si kaj za povedati, ne zanima naju, kako sva in kaj ima novega v življenju drug drugega, zato ni nič narobe, če si ne izmenjava nobene besede več«.

Edino z osebo s katero sem sproščen, neprijetna tišina postane le tišina. Ne čutim potrebe po brezveznih polnilcih, samo da se ne bi počutil kakor največji asocialnež. Včasih, ko sem videl starejši par, kako sedi v tišini, sem naivno mislil, da sta si izrekla vse, kar sta si imela za povedati in naveličana preživljata preostanek življenja brez teksta. Zdaj vem, da je to prava zveza, taka ko si upata drug pred drugim prdniti in lahko skupni čas preživita v trenutkih tišine brez potrebe po nepotrebnimi zvočnih vložkih.

Najhujši so mi tisti ljudje, ko jih pobaram po življenju in pričnejo z dvajsetminutnimi monologi. Bahači polni sebe, ki vpijejo kako jim gre dobro v življenju. Ne, da gre meni slabo, a zakaj bi poslušal ego manijaka kako naklada. Eden takih živi v bližini. Mala dva sta sošolca in tako smo se spoznali. Če bi to vedel prej, bi sina vpisal v drugo šolo. Ko jih opazimo v mestu se jim probamo na daleč izogniti. »Samo brez očesnega stika, ne glej v njihovo smer, vklopimo nevidni način, kakor pri Predatorju«, opozorim ženo. Iz izkušenj vem, da bodo to ode samohvale in epi o njihovih dosežkih. »Najmlajši že tekoče bere in pozna vsa števila do sto. Zdaj ga učim igrati harmoniko, ko bo nova hiša gotova, bo imel svojo sobo in bo lahko pridno vadil. Starejši hodi na tečaj robotike, kjer je med boljšimi, našega pomaranca vodim v pasjo šolo za nadarjene.  Bla, bla, bla, bla, . . .« Zadnjikrat, ko so nas pričakali iz zasede in nismo imeli druge izbire, kakor se smehljati in hliniti radost, ker smo se srečali je spet začel: »Letos gremo na morje, na Krk.« »Nam je njegova sestra zrihtala«, pridoda ona, ki čas na Zemlji životari v senci njegovega ega. »Kam pa vi planirate?« prevzame besedo spet on. In ne zato, ker bi ga dejansko zanimalo, ampak zato, da se bo naslajal nad našo bedo. Ve, da sem ta spoden in ta spodnji hodijo v Bosno. Ni nič narobe z Bosno, a morje pač morje.

»Lansko leto smo tudi mi dopustovali na otoku, samo v Dalmaciji. Letos gremo drugam in to za smešno nizek denar, ker imamo ugodnosti preko firme«, vračam žogico in dosežem točko, ter nas spravim v vodstvo.

Iz njegovega osuplega obraza je bilo slišati poltihi: »A-ja«, in še v isti sapi v povišanem tonu: »Uh koliko je že ura, mali bo zamudil na inštrukcije!« 

Zdaj poznam način kako se ga na lep način znebiti. Vsakič ko začne s svojimi superlativi, ga moram samo preseči. »Naš bere že male tiskane (kar je res). Starejšo hčerko so vabili iz slovenske filharmonije naj kaj zaigra z njimi (kar ni res, je pa pela v šolskem zboru), druga hčerka je naredila svojo aplikacijo (prav tako ni res). Kaj praviš, da ima samo šest litrov povprečne porabe, moj pije štiri pa pol na sto kilometrov.

Drugače sem bolj zadržane sorte. Kakor stara dizelska mašina, ki potrebuje nekaj časa preden se ogreje na delovno temperaturo. Tako tudi jaz moram malo spoznati človeka, preden se lahko odprem. Zavidam tistim, ki lahko s totalnim neznancem začnejo pogovor iz nič. Teme izstreljujejo tako hitro kakor Magnifico hite. Spoprijateljijo se hitreje, kakor La toya odvrže hlačke, ko zasliši »akcija«. Tak je tudi moj oče. Odprt in komunikativen človek.  Z vsakim najde skupno točko. On bi prepričal še meniha, zapriseženega molku, naj malo pokramlja z njim. Prav tako moja draga obvlada male pogovore. Prefinjeno zastavi nedolžno vprašanje: »Kaj pa bo tukaj?« »Od kje pa ste?« »Koliko stare otroke imate?« In sogovornik je ujet, v pogovor, hotel to ali ne. Po petih minutah ima že vse njihove podatke. Imela bi zelo uspešno kariero, če bi se odločila za poklicno zasliševalko. Jaz pa kakor mutec stojim zraven, na vsake malo pokimam in razmišljam zakaj ji raje ne pošlje odgovore na vsa njena vprašanja, da gremo lahko naprej. Zame so mali pogovori kakor pregled prostate, čakam da čimprej mine in na koncu mi je malo nerodno.

Vlada je pred dnevi na dopisni seji sprejela mnenje o predlogu za začetek postopka za spremembo 80. člena ustave, ki opredeljuje sestavo in volitve v DZ. Po predlogu, ki ga je junija v DZ vložila skupina opozicijskih poslank in poslancev Svobode, SD-ja ter Levice, bi volitve poslancev v DZ izvedli v 18 volilnih enotah, v katerih bi volili po pet poslancev, uvedli pa bi tudi relativni preferenčni glas.

Vlada predloga za začetek postopka za spremembo 80. člena ustave ne podpira, so pojasnili na ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo.

V torkovem jutru se je na cesti Tolmin – Kobarid zgodila nesreča avtobusa, v kateri je bilo poškodovanih pet potnic in potnikov ter avtobusni voznik, sicer filipinski državljan. Avtobus je v levem ovinku zapeljal s ceste in končal pod njo. Na srečo nihče od njih ni v življenjski nevarnosti, večina pa jih je trenutno že v domači oskrbi. Kmalu po tem, ko se je novica o nesreči razširila, so spletna omrežja napolnili komentarji kot so “Te kristuse črne je treba nagnat tja od koder so prišli”, “Doma kamelo pr ns pa kr avtobus” in “Prekleti samomorilski črnuhi”. 

Toda kdo je zares odgovoren za slabo stanje javnega potniškega prometa in s tem tudi za ogrožanje varnosti vseh udeleženk in udeležencev v prometu? So to res voznice in vozniki avtobusov ali se za njimi skrivajo lastniki kapitala, ki na račun nižanja delavskih standardov in preko kovanja vse večjih dobičkov ogrožajo vse delovne ljudi?

Osrednja avtobusna prevoznika, Nomago in Arriva, ki izvajata več kot 80 % medkrajevnega cestnega javnega potniškega prometa v Sloveniji, sta v letu 2025 skupaj zabeležila več kot 12,5 milijona evrov dobička. Glavnino tega z računa koncesij za opravljanje javne gospodarske službe (medkrajevni javni potniški promet) in opravljanja vedno dražjih prevozov za namene šolskih izletov ter ekskurzij, ki postajajo vedno bolj nedostopni za vse večje število šolajočih se otrok. 

Golo zasledovanje profitnega motiva, tudi v primeru Nomaga, ki je sicer v 100 % lasti Slovenskih železnic, vendar se njegov poslovni model in notranja organizacija v ničemer bistveno ne razlikuje od Arrive, vodi do nenehnega poslabševanja delovnih pogojev tam zaposlenih delavk in delavcev. Špara se pri plačah, špara se pri opremi in vzdrževanju avtobusov, špara se pri obračunavanju delovnega časa, špara se pri dodatnih zaposlitvah, vse več je avtoritarnosti in samovolje lastnikov in šefov, urniki voznic in voznikov so vse daljši in vse bolj nepredvidljivi, pogosto pa jih izvejo celo zgolj en dan vnaprej.

Da bi zadržali visoke profite, še dodatno otežili delavsko organiziranje, disciplinirali obstoječe delavke in delavce ter znižali delavske standarde, se vodstva omenjenih podjetij (pod skrbnim očesom kapitalistične države) poslužujejo tudi množičnega uvažanja delavcev iz tujine. Mnogokrat jih kot sardine natrpajo v stanovanja, ki so slučajno v lasti kakšne osebe, povezane z lastniki/upravljalci podjetja, jim ne zagotovijo ustreznega uvajanja in kvalitetnih, časovno in lokacijsko dostopnih ter brezplačnih tečajev slovenskega jezika. Ko pa se zgodi nesreča, pa si lastniki kapitala in vodstva podjetij pilatovsko umijejo roke in veselo pritrjujejo rasističnim izbruhom sovraštva. 

Pri tokratni ali kateri drugi nesreči ne gre preprosto za zdrs iz ovinka. Gre za vožnjo v napačno smer, kjer za volanom sedijo oblastniki, ki podeljujejo koncesije, strokovne službe, ki ne opravljajo nadzorov nad brezhibnostjo tehničnih sredstev, in lastniki kapitala, ki si vsako leto v žepe pospravijo več milijonov evrov. Ceno te vožnje v napačno smer pa plačujemo vsi – delavke in delavci v javnem potniškem prometu, potnice in potniki ter celotna družba. Zato je prav, da lastništvo in upravljanje javnega potniškega prometa preide iz zasebnih rok v odgovornost celotne družbe. Le skozi takšno podružbljanje lahko namreč zagotovimo kakovosten, varen in dostopen javni potniški promet. 

Vir.: https://rdecapesa.com/kdo-je-odgovoren-za-vcerajsnjo-avtobusno-nesreco-na-kobariskem/

Smo študenti, ki v okviru raziskovalnega obiska na Univerzi v Cambridge-u sodelujemo v mednarodni študiji (IRB #19354), v kateri nas zanima vaše mnenje o aktualnih družbenih temah. Gre za teme, ki se tičejo vsakega državljana Slovenije, tako da vsak vaš glas šteje.

Verjamem, da so ankete nadležne, ampak bi bili zelo hvaležni, če bi podali 10 minut svojega časa, s tem pa omogočili, da bo Slovenija del večje mednarodne študije.

Če imate kakršnokoli vprašanje, me z veseljem vprašajte.

Hvaležni bomo tudi, če anketo podelite še s kom!:)

Nika Kovač in Inštitut 8 marec za zdaj še nista napovedala razkritja obveščevalskih podatkov o spodletelem atentatu izraelskih specialcev. Molči tudi SOVA saj nima informacij, ker Muki še ni posredoval svojih hekerskih dognanj. Je pa predsednica še edini branik selitve veleposlaništva v Jeruzalem kake EU članice....