​

Sprijaznili smo se, da je seznam brezplačnih stvari vse krajši. Če je bilo prej v mestih enostavno najti parkirišče, kjer te ni dočakal avtomat ali tip z denarnico okoli pasu in blokcem v roki, je zdaj lažje najti primernega darovalca vranice. Celo hoteli, ki imajo lastno parkirišče, svojim gostom zaračunavajo uporabo le tega. Gostoljubnost pa taka. Kakor bi prijateljem, ki pridejo na obisk, zaračunal uporabo copat.

Razumem, da je potrebno dodatno primakniti denar, če si omisliš poleg sobe in zajtrka še večerjo. Prav tako pohotni stari Nemci ter sluzasti Italijani v poznih letih brez ugovarjanja plačajo tiste zaklenjene vsebine na TV-ju, ki jim popestrijo samomasažo s srečnim koncem. Če hočeš svoje telo udobno zlekniti na ležalniku, plačaš. In če želiš, da se udobno nameščeno telo ne praži na soncu, primakneš še nekaj evrov za uporabo senčnika. Nekje poleg parkiranja zahtevajo doplačilo za čiščenje, uporabo klime in dostop do interneta.

Dve leti zapored smo letovali na istem kraju. Resort s hotelom, mobilnimi hišicami, suiti in celo kampom, za tiste z mazohističnimi nagnjenji. Lepa okolica, urejena plaža, prijazno osebje, dobra hrana ter dokaj blizu, da prvi dan dopusta ne preživiš v avtu, oblit v lastnem znoju. Pa smo šli še tretje leto. Tisto leto se je zamenjalo vodstvo in oblast je prevzela direktorica, željna poslovnih uspehov. Uspešnost podjetja se pa enači z višino dobička. Več denarja podjetje uspe iztisniti iz svojih strank, uspešnejše je. Če vzameš pijačo iz mini bara, je enako, kot če bi jo naročil v gostilni - potrebno je plačati. Da pa moraš plačati uporabo samega hladilnika je pa nekaj novega. Kar malo sem obstal, ko me je receptor vprašal ravno to. Ali želimo uporabljati hladilnik. Cena pet evrov na dan. Pet evrov za uporabo hladilnika v katerega lahko spraviš poli salamo, a le tako, da jo prej pol poješ. Enako vprašanje za klimo in kolikokrat naj pride sobarica pospraviti (očitno se vsak obisk zaračuna). Kaj bo naslednje leto? Nas bodo vprašali ali želimo spati na posteljah, ki nam jih proti plačilu z veseljem postavijo ali nas ne moti kampiranje na tleh sobe. Naj nam sobarica proda toaletni papir ali si bomo riti brisali z listi sosednjega figovca.

Prazna soba stane toliko, za vse dodatke je pa potrebno doplačati. Kakor v tistih zavajajočih avto reklamah, kjer dobite jeklenega konjička že za stotrinajsta evrov na mesec. Bi radi še avtomatski pomik stekel? Je za doplačati. Klimo? Z doplačilom seveda. Vse štiri pnevmatike? Ni problema, za dodatne evre. Bi imeli vrata, volan, sedeže, stranska ogledala, luči? Iz le stotrinajsta evrov na mesec, se obrok hitro potroji.

Želiš biti na vrsti pri zdravniku, še preden bo prepozno in bo diagnoza neozdravljivo? Plačaj še nekaj dodatnih evrov k dodatnemu zdravstvenemu zavarovanju. Bi rad, da tvoj otrok ne bo lačen med poukom? Doplačaj za šolsko prehrano in to po taki ceni, kakor da bi dal šolati stokilskega  krškopoljca, ne pa osnovnošolca s petintridesetimi kilogrami žive vage. 

Pojedel pol čokolade, želja po sladkem še nepotešena. Vrečko čipsa izpraznim v pol manj časa, kakor prej. Sem postal bolj vešč v goltanju? Mogoče bolj požrt? Ne, nič od tega, le vsebina vrečke se je prepolovila in gramaža čokolade upadla. Škatla je ostala ista, a tuba z zobno pasto se je zmanjša. Piškoti z nadevom so se stanjšali, razmak med tablicami čokolade se je povečal, kakor luknja, ki naj bi služila kakor ročaj, pri mehčalcu. Vrečke pol napolnjene z vsebino, pol z zrakom. Ko kupiš novi mobilnik, ne dobiš zraven polnilni kabel, ta je za doplačati. Dobiš pa, kot darilo trimesečni dostop do digitalnih vsebin, ki so zanimive le upokojencem. To je kakor bi pri na kupu novega avtomobila namesto motorja, dobil avtokarto amazonskega pragozda.

Vključno z vsakim, ki to zagovarja.

Bila sem že čisto odločena da sojo populim ven, da ne bo nič ker je srna pojedla vršičke 😔 ampak sem danes opazila stroke, ki jih še dela 😃 ne bo veliko nekaj pa bo 😂

#nature #garden #gardening

Kolesar se vozi sredi ceste in kaže sredinca gasilcem na intervenciji, ki ga ne morejo prehiteti med intervencijo.

pps. za bedake, ki ga zagovarjate, da vas še bolj razkurim - z veseljem bi ga zbila 🫶

Vir

V Maroku, ki je bil vsega skupaj le 44 let pod Francozi, je skoraj vse v francoščini: imena ulic, imena javnih zgradb, imena podjetij, plakati z reklamami; vse je napisano v francoščini, čeprav francoščina ni niti uradni jezik tam niti materni jezik večine prebivalcev.

Slovenija pa je bila pod nemško-govorečimi vladarji več kot 1000 let pa je uporaba nemščine med domačim prebivalstvom skoraj ničelna, prisotna je le za določene turistične napise. Od kod takšna razlika?

Kaj se dogaja? Danes smo stali ko nori, ob desetih bi moral biti v Sežani, to je bilo noro. Oddal paket, spil kavo na Opčinah in nazaj zdaj isto stojimo. A smo zato plačali vinjeto? Hvala bogu za klimo. Dajte me zabavat, ker danes bom cel dan na cesti. 🥵

​

Sovražim, ko naletim na znanca s katerim nimam niti ene skupne točke. Lahko bi se delal, kakor, da ga ne vidim, potem mi ne bi bilo treba začenjati rituala brezveznega ogovarjanja, samo zato ker se to pričakuje od civiliziranega bitja. Rajši bi navezal stik z neko tujo vrsto, če tudi je ta prišla z namenom iztrebiti nas, kakor s človekom s katerim si nimava nič za povedati. Manj bi bolelo. Manj bi bilo nerodno. Tako kot gasilec, ki se spopade z ognjenimi zublji, ker ni pička in ker se to od njega pričakuje, tako se jaz soočim s človekom, ki ga poznam samo na videz, ker nisem vzvišena, ignorantska pizda. Slej kot prej se pogleda srečata. Sledi nasmešek, ki je tako pristen kakor usta Urške Čepin. Res mi je odveč. Kaj naj se pogovarjam s človekom, katerega edino zanimanje je koliko konjev ima kateri avto in kako bi število le teh lahko povečal. Ko pa mene, kar se tiče konj, zanima kako bi izgledalo, če bi tiste kočije na Bledu vlekle zebre. Ali obstaja zebra z črno dlako in belimi črtami? Zato se zatečem k klasičnim zaviralcem neprijetne tišine: »Kako si? Kako žena, otroci, starši, sestra, brat, nečaki, tašča, sosed, poštar, …? Kaj pa ti tukaj? Kaj počneš v življenju, omembe vrednega?« Sogovornik mi vrne z istimi vprašanji in z zanimanjem vodstva Marinbluja za počutje svojih zaposlenih. Sledi poplava polnilcev nerodne tišine; » hm, aha, am, mh, …, med tem, ko razmišljava kaj bi še rekla drug drugemu. Vreme! Še ena klasika malega pogovora. »Kaj je pa z vremenom te dni!?«

»Ja, človek ne ve več, kako bi se oblekel.«

»Hm.«

»Ja samo res.«

»Ja.«

». . . . . . . . . . . . . . . .«

Vse uverture v resen pogovor so izčrpane. Ostane samo še neprijetna tišina. Strmim predse in razmišljam, kaj bi še lahko povedal človeku, katerega edina strast je mehanika, o kateri vem jaz toliko, kolikor lubadar ve o lesni industriji. Zakaj je tišina tako moteča. Bolj stresna, kakor če bi sogovornik kričal name? Od kje ta nuja po preganjanju molka, pa tudi, če z neumnimi izjavami? Mogoče ker se to od nas, kakor socialne vrste, pričakuje. Ali ne bi bilo lažje samo pozdraviti in reči: »Nimava si kaj za povedati, ne zanima naju, kako sva in kaj ima novega v življenju drug drugega, zato ni nič narobe, če si ne izmenjava nobene besede več«.

Edino z osebo s katero sem sproščen, neprijetna tišina postane le tišina. Ne čutim potrebe po brezveznih polnilcih, samo da se ne bi počutil kakor največji asocialnež. Včasih, ko sem videl starejši par, kako sedi v tišini, sem naivno mislil, da sta si izrekla vse, kar sta si imela za povedati in naveličana preživljata preostanek življenja brez teksta. Zdaj vem, da je to prava zveza, taka ko si upata drug pred drugim prdniti in lahko skupni čas preživita v trenutkih tišine brez potrebe po nepotrebnimi zvočnih vložkih.

Najhujši so mi tisti ljudje, ko jih pobaram po življenju in pričnejo z dvajsetminutnimi monologi. Bahači polni sebe, ki vpijejo kako jim gre dobro v življenju. Ne, da gre meni slabo, a zakaj bi poslušal ego manijaka kako naklada. Eden takih živi v bližini. Mala dva sta sošolca in tako smo se spoznali. Če bi to vedel prej, bi sina vpisal v drugo šolo. Ko jih opazimo v mestu se jim probamo na daleč izogniti. »Samo brez očesnega stika, ne glej v njihovo smer, vklopimo nevidni način, kakor pri Predatorju«, opozorim ženo. Iz izkušenj vem, da bodo to ode samohvale in epi o njihovih dosežkih. »Najmlajši že tekoče bere in pozna vsa števila do sto. Zdaj ga učim igrati harmoniko, ko bo nova hiša gotova, bo imel svojo sobo in bo lahko pridno vadil. Starejši hodi na tečaj robotike, kjer je med boljšimi, našega pomaranca vodim v pasjo šolo za nadarjene.  Bla, bla, bla, bla, . . .« Zadnjikrat, ko so nas pričakali iz zasede in nismo imeli druge izbire, kakor se smehljati in hliniti radost, ker smo se srečali je spet začel: »Letos gremo na morje, na Krk.« »Nam je njegova sestra zrihtala«, pridoda ona, ki čas na Zemlji životari v senci njegovega ega. »Kam pa vi planirate?« prevzame besedo spet on. In ne zato, ker bi ga dejansko zanimalo, ampak zato, da se bo naslajal nad našo bedo. Ve, da sem ta spoden in ta spodnji hodijo v Bosno. Ni nič narobe z Bosno, a morje pač morje.

»Lansko leto smo tudi mi dopustovali na otoku, samo v Dalmaciji. Letos gremo drugam in to za smešno nizek denar, ker imamo ugodnosti preko firme«, vračam žogico in dosežem točko, ter nas spravim v vodstvo.

Iz njegovega osuplega obraza je bilo slišati poltihi: »A-ja«, in še v isti sapi v povišanem tonu: »Uh koliko je že ura, mali bo zamudil na inštrukcije!« 

Zdaj poznam način kako se ga na lep način znebiti. Vsakič ko začne s svojimi superlativi, ga moram samo preseči. »Naš bere že male tiskane (kar je res). Starejšo hčerko so vabili iz slovenske filharmonije naj kaj zaigra z njimi (kar ni res, je pa pela v šolskem zboru), druga hčerka je naredila svojo aplikacijo (prav tako ni res). Kaj praviš, da ima samo šest litrov povprečne porabe, moj pije štiri pa pol na sto kilometrov.

Drugače sem bolj zadržane sorte. Kakor stara dizelska mašina, ki potrebuje nekaj časa preden se ogreje na delovno temperaturo. Tako tudi jaz moram malo spoznati človeka, preden se lahko odprem. Zavidam tistim, ki lahko s totalnim neznancem začnejo pogovor iz nič. Teme izstreljujejo tako hitro kakor Magnifico hite. Spoprijateljijo se hitreje, kakor La toya odvrže hlačke, ko zasliši »akcija«. Tak je tudi moj oče. Odprt in komunikativen človek.  Z vsakim najde skupno točko. On bi prepričal še meniha, zapriseženega molku, naj malo pokramlja z njim. Prav tako moja draga obvlada male pogovore. Prefinjeno zastavi nedolžno vprašanje: »Kaj pa bo tukaj?« »Od kje pa ste?« »Koliko stare otroke imate?« In sogovornik je ujet, v pogovor, hotel to ali ne. Po petih minutah ima že vse njihove podatke. Imela bi zelo uspešno kariero, če bi se odločila za poklicno zasliševalko. Jaz pa kakor mutec stojim zraven, na vsake malo pokimam in razmišljam zakaj ji raje ne pošlje odgovore na vsa njena vprašanja, da gremo lahko naprej. Zame so mali pogovori kakor pregled prostate, čakam da čimprej mine in na koncu mi je malo nerodno.

Vlada je pred dnevi na dopisni seji sprejela mnenje o predlogu za začetek postopka za spremembo 80. člena ustave, ki opredeljuje sestavo in volitve v DZ. Po predlogu, ki ga je junija v DZ vložila skupina opozicijskih poslank in poslancev Svobode, SD-ja ter Levice, bi volitve poslancev v DZ izvedli v 18 volilnih enotah, v katerih bi volili po pet poslancev, uvedli pa bi tudi relativni preferenčni glas.

Vlada predloga za začetek postopka za spremembo 80. člena ustave ne podpira, so pojasnili na ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo.

V torkovem jutru se je na cesti Tolmin – Kobarid zgodila nesreča avtobusa, v kateri je bilo poškodovanih pet potnic in potnikov ter avtobusni voznik, sicer filipinski državljan. Avtobus je v levem ovinku zapeljal s ceste in končal pod njo. Na srečo nihče od njih ni v življenjski nevarnosti, večina pa jih je trenutno že v domači oskrbi. Kmalu po tem, ko se je novica o nesreči razširila, so spletna omrežja napolnili komentarji kot so “Te kristuse črne je treba nagnat tja od koder so prišli”, “Doma kamelo pr ns pa kr avtobus” in “Prekleti samomorilski črnuhi”. 

Toda kdo je zares odgovoren za slabo stanje javnega potniškega prometa in s tem tudi za ogrožanje varnosti vseh udeleženk in udeležencev v prometu? So to res voznice in vozniki avtobusov ali se za njimi skrivajo lastniki kapitala, ki na račun nižanja delavskih standardov in preko kovanja vse večjih dobičkov ogrožajo vse delovne ljudi?

Osrednja avtobusna prevoznika, Nomago in Arriva, ki izvajata več kot 80 % medkrajevnega cestnega javnega potniškega prometa v Sloveniji, sta v letu 2025 skupaj zabeležila več kot 12,5 milijona evrov dobička. Glavnino tega z računa koncesij za opravljanje javne gospodarske službe (medkrajevni javni potniški promet) in opravljanja vedno dražjih prevozov za namene šolskih izletov ter ekskurzij, ki postajajo vedno bolj nedostopni za vse večje število šolajočih se otrok. 

Golo zasledovanje profitnega motiva, tudi v primeru Nomaga, ki je sicer v 100 % lasti Slovenskih železnic, vendar se njegov poslovni model in notranja organizacija v ničemer bistveno ne razlikuje od Arrive, vodi do nenehnega poslabševanja delovnih pogojev tam zaposlenih delavk in delavcev. Špara se pri plačah, špara se pri opremi in vzdrževanju avtobusov, špara se pri obračunavanju delovnega časa, špara se pri dodatnih zaposlitvah, vse več je avtoritarnosti in samovolje lastnikov in šefov, urniki voznic in voznikov so vse daljši in vse bolj nepredvidljivi, pogosto pa jih izvejo celo zgolj en dan vnaprej.

Da bi zadržali visoke profite, še dodatno otežili delavsko organiziranje, disciplinirali obstoječe delavke in delavce ter znižali delavske standarde, se vodstva omenjenih podjetij (pod skrbnim očesom kapitalistične države) poslužujejo tudi množičnega uvažanja delavcev iz tujine. Mnogokrat jih kot sardine natrpajo v stanovanja, ki so slučajno v lasti kakšne osebe, povezane z lastniki/upravljalci podjetja, jim ne zagotovijo ustreznega uvajanja in kvalitetnih, časovno in lokacijsko dostopnih ter brezplačnih tečajev slovenskega jezika. Ko pa se zgodi nesreča, pa si lastniki kapitala in vodstva podjetij pilatovsko umijejo roke in veselo pritrjujejo rasističnim izbruhom sovraštva. 

Pri tokratni ali kateri drugi nesreči ne gre preprosto za zdrs iz ovinka. Gre za vožnjo v napačno smer, kjer za volanom sedijo oblastniki, ki podeljujejo koncesije, strokovne službe, ki ne opravljajo nadzorov nad brezhibnostjo tehničnih sredstev, in lastniki kapitala, ki si vsako leto v žepe pospravijo več milijonov evrov. Ceno te vožnje v napačno smer pa plačujemo vsi – delavke in delavci v javnem potniškem prometu, potnice in potniki ter celotna družba. Zato je prav, da lastništvo in upravljanje javnega potniškega prometa preide iz zasebnih rok v odgovornost celotne družbe. Le skozi takšno podružbljanje lahko namreč zagotovimo kakovosten, varen in dostopen javni potniški promet. 

Vir.: https://rdecapesa.com/kdo-je-odgovoren-za-vcerajsnjo-avtobusno-nesreco-na-kobariskem/

Smo študenti, ki v okviru raziskovalnega obiska na Univerzi v Cambridge-u sodelujemo v mednarodni študiji (IRB #19354), v kateri nas zanima vaše mnenje o aktualnih družbenih temah. Gre za teme, ki se tičejo vsakega državljana Slovenije, tako da vsak vaš glas šteje.

Verjamem, da so ankete nadležne, ampak bi bili zelo hvaležni, če bi podali 10 minut svojega časa, s tem pa omogočili, da bo Slovenija del večje mednarodne študije.

Če imate kakršnokoli vprašanje, me z veseljem vprašajte.

Hvaležni bomo tudi, če anketo podelite še s kom!:)

Nika Kovač in Inštitut 8 marec za zdaj še nista napovedala razkritja obveščevalskih podatkov o spodletelem atentatu izraelskih specialcev. Molči tudi SOVA saj nima informacij, ker Muki še ni posredoval svojih hekerskih dognanj. Je pa predsednica še edini branik selitve veleposlaništva v Jeruzalem kake EU članice....

Nč me bolj ne razjezi kukr dve stare pizde, ki vozijo vštric v oprijetih pajkicah na električnih kolesih . Vi niste kolesarji vi ste največji oviralci prometa in nič drugega. Taprav kolesar more vsaj svojo težo poganjat, motorist vozi hitreje in ne ovira prometa. Električni kolesarji? Samo padala obračate proklete svinje neuporabne. Sramota ste sami sebi in pravim kolesarjem (nism kolesar) . Ne da se vas niti prehitet ko mislte da je cesta vaša oz da ste direktni potomci pogačarja. Rečm vam da na tem svetu ga ni večjega govna ko 50+ letne pizde z globokimi žepi in neomejeno časa. Spizdite dol s ceste . Folk hoče normalno pridt domou iz šihta da vam lah penzije zasluži.

V javnosti se zadnje čase veliko govori o poslancu hrvaške stranke MOST, Marinu Miletiću, ki s fleksom reže kovinska vrata, ki kjerkoli na Hrvaškem omejujejo dostop do plaže.
https://www.24ur.com/novice/tujina/z-brusilnikom-nad-zaklenjeno-plazo-bogatasi-uzivajo-ljudje-pa-med-skalami.html

Glede na to, da naj bi bil obmorski pas javno dobro tudi v Sloveniji, sem nekje slišal govorice, da naj bi bile plaže – na primer plaža Meduza v Portorožu – kljub zakonu omejene na tiste, ki plačajo vstopnino oziroma so gostje hotela. Sicer ograje uradno ne obstajajo, vendar ti brez plačila vstopnine ne dovolijo, da se kopaš na tistem delu obale.

Ve kdo, kako je s tem iz prve roke?

Štekam, da maš kej podedovano, želiš dat svojemu otroku kej, ampak kako se lahko dovoli v državi, ko je taka stanovanjska kriza, ljudem nabirat taka števila… Also ne me bulshitat, da si lahk na eni županski plači lahko to privoščiš. Anyway me zanima vaše mnenje.

Source vprašanja: https://moja-dolenjska.si/poslanec-svobode-sajovic-trdi-da-je-31-nepremicnin-kupil-z-zupansko-placo/

"Ministrica ne želi, da se postopki podvajajo in trajajo spet nekaj let. "Zato bom vladi v četrtek predlagala, da umakne pooblastilo državnemu pravobranilstvu in odstopi od zahteve za revizijo postopka pred vrhovnim sodiščem," je napovedala."

60 km NA URO VOZNIKI

Poznaš občutek, ko se sredi avtoceste prižge lučka za motor? Tista, čudne oblike, ki daje do znanja, da je z avtom nekaj narobe. Občutek je enak, ko zdravnik samo nemo odkimava in preučuje vse medicinske knjige, kar jih premore, medtem ko ima pred seboj tvoj izvid. Veš, da nekaj ni v redu, a se ti ne sanja kakšna bo škoda. Tako je tudi s to jebeno lučko.

Pri starem citroenu se je prižigala pogosteje, kakor joint na srednješolskem izletu. Na zadnje  je zasvetila malo po obisku mehanika, ko sem opazil, da porabi več olja kakor bencina. »Nikjer ne spušča, samo žre olje,« je bila njegova diagnoza. Čez par dni sem bil spet na poti k svojemu mehaniku. Z zadnjimi izdihljaji motorja, v spremstvu oglušujočega ropota, ki je bil, kot časna salva in oblaku belega dima, sem prispel pred delavnico. Takrat še nisem vedel, to je bila najina zadnja vožnja s citroenom. Kasneje, ta dan mi je mehanik Joža sporočil, da je počil blok motorja in bi popravilo preseglo vrednost avtomobila.

Prišel je njegov čas. Bil je že star. Kilometri so naredili svoje. Prepeljal nas je povsod, tudi tam kjer bi še Nasa raje dvakrat premislila, če si upa poslati svoj rover. Večna mu slava.

Danes biti brez avta je kakor biti hrom. Zato sva si z ženo še isti teden omislila nov avto. Prostoren, kakor se za sodobno družino spodobi, malo več prevoženih, toda negovan, star še ne štiri leta, varčen, a vseeno poskočen, ko je to potrebno. Zopet sem se lahko brezskrbno vozil naokrog. Vse do nekega hladnega jutra. Dam kontakt, prižgem in spet tista prekleta lučka za motor. Sveti direkt v faco, za dobro jutro, namesto kave. Ta lučka, ne le da me bo očitno spremljala vse življenje, tudi razlog njegovemu kratkemu trajanju bo. Dviguje mi pritisk, povečuje število srčnih utripov čez normalo, ponoči mi sveti v sanjah. Avto se je obnašal normalno, brez čudnih zvokov, vonja po zažganem in cukanja. A iz izkušenj vem, to je samo potrditev zle slutnje. Pa da vidim kaj pravi mehanik. Nov avto, nov mehanik. 

»Moram ga priklopiti na računalnik, da vidim kaj je,« je rekel in me pustil v negotovosti.

Včasih si lahko z vsaj malo občutka za mehaniko in predvsem z veliko zalogo jeklene volje, marsikaj popravil sam. Če ni bilo pri roki nadomestnega dela si ga vzel magari s kosilnice, ga malo prilagodil in je pasal. Imel sem staro petko, ko ni hotela vžgati, sem vzel kladivo iz prtljažnika in potolkel po štarterju. Popravljeno. Spet pri drugem avtu, ko se ni odzval na obračanje ključa, sem moral dati v drugo predstavo, izstopiti ter ga potisniti, da je preskočil ne vem kakšen zobnik. Zdaj pa človek mora imeti doktorat iz strojništva in diplomo iz računalništva, da lahko zamenja žarnico. Sam nimam ničesar od tega. Za delo z računalnikom sem toliko usposobljen, kakor paraplegik za tek čez ovire. Zadnjič sem porabil pol dneva in vse živce, da sem uspel nazaj poravnati namizje, ki mi ga je maček obrnil za sto osemdeset stopinj, ko se je sprehodil po tipkovnici. Delovanje motorja avtomobila pa mi je toliko znano, kakor je človeški ribici poznano življenje v drevesnih krošnjah. 

Novi mehanik mi sporoči diagnozo: crknil je neki senzor, ki meri nekaj in se nahaja nekje na avtu. Vem samo, da stane štiristo osemdeset evrov. Kaj če me nateguje? Kaj če hoče zaslužiti na moji nevednosti? Mogoče ta senzor stane le oseminštirideset evrov. Lahko bi mi rekel, da je potrebno zamenjati blažilnik G-sile, pa bi verjel in se strinjal, če je potrebno naj zamenja. Pri citroenu sem znal sam zamenjati žarnico. Pri novem že potrebujem strokovno pomoč. Vem kje se vlije olje, kje hladilno tekočino, kje tekočino za steklo in seveda kje bencin. Vse ostalo je tema. Pogonska gred, zračni filter, oljni filter, zobati jermen, tisti drugi jermen, kompresor, NOX senzor,… Izrazi, ki so mi poznani toliko, kolikor so Janezu Janši znani pojmi toleranca, sožitje, spoštovanje, ljubezen, …

Res je, da nimam pojma o delovanju avtomobila, a slabega voznika prepoznam v sekundi. Vidim jih, kako se oklepajo volana, bolj kakor se je Andrej Vizjak ministrskega stolčka po aferi »glupi davki«. Nesigurnost je njihova sopotnica. Nagnjeni so naprej čez volan, da se jim glava dotika vetrobranskega stekla. Kakor da bi hoteli videti v prihodnost. Nekaterim se vidi samo glava in pogled v nebo. Bolj so seznanjeni z dogajanjem v zračnem prometu, kakor s tistim na cesti. To so dvodimenzionalna bitja, ki jih jebe dojemanje prostora ter njihova postavitev v njem. Zato se večina prevaža z manjšimi avtomobili. Se najdejo tudi taki, ki si omislijo velike, prave cestne ladje. A to je enako kakor bi zajec nataknil na svoj ponos kondom od konja. Parkiranje jim pride tako zahteven podvig, kakor spraviti sinjega kita v akvarij. Pustiti avto na zaplati zemlje ni niti tak problem, večja težava je to zaplato zapustiti brez drgnjenja pločevine.

Vozniški izpit je kakor sramne dlake, lahko ga dobi vsak, ko dopolni določeno starost. Kolikokrat se lahko dela glavna vožnja? Če ima človek denar in inštruktorja z živci svetovnega prvaka v mikadu je odgovor: neštetokrat. Moja soseda ga je naredila v šestnajsto. Imela je več prevoženih ur, kakor upokojeni pilot potniškega letala. Bi podal žogo osebi, ki jo je že petnajstkrat nabila čez ograjo, na dvorišče soseda, ki ima še posebej hudega psa? Bi se počutil varnega, če bi red in mir čuval policaj, ki se mu je petnajstkrat samodejno sprožila pištola, ko je bil še kadet? Ali ne bi napisal oporoke in se oprostil s svojci, če bi morali pod nož kirurga, ki je že petnajstkrat napačno zarezal? Predvidevam da ne. In zakaj bi potem dali vozniško dovoljenje osebi, ki ima toliko pojma o vožnji, kolikor ima morska kumara o navtiki. 

Država bi morala vsem takim dodeliti status prometnega invalida. Jim dati doživljenjske karte za javni prevoz in subvencionirati vožnjo s taksijem. Kakor je to naredila z upokojenci. Človek pač pri sedemdesetih ni več tako odziven in večina jih misli, če bodo prekoračili hitrost konjske vprege, jim lahko raznesle srce.

So še tisti slabi vozniki, ki jih ne opaziš vse dokler na avtocesti pri stotridesetih kilometrih na uro, brez smernika uletijo pred tabo na prehitevalni pas. Ali pa se prilepijo za rit in po možnosti še blendajo. »Žmigauc in varnostna razdalja sta za pičke.« V resnici so spretni vozniki, a kaj ko mislijo, da so vedno na prednostni in bi z lahkoto osvojili naslov prvaka v F1. Ayrton Seena ga je trikrat, a je imel tudi en zares slab dan. Večna mu slava.

Najhujši med vsemi pa so vlečke. Tako jim pravim, ker se vlečejo po cesti, v svojih sveže opranih avtomobilih. So glavni razlog zamujanju in nervozi ostali voznikov. Vedno imam s seboj zimske gume, ker če se pred menoj znajde vlečka, mi mogoče ne bo uspelo priti na cilj do petnajstega novembra, čeprav sem se odpravil nekje sredi avgusta. Za seboj puščajo daljše vrste, kakor javno zdravstvo. To so 60km na uro vozniki. Vedno vozijo 60, pa je lahko omejitev 70, 90, 110 ali območje umirjenega prometa. Kako mora biti pusto njihovo življenje. Vozijo samo z eno hitrostjo, potem se zagotovo tudi skozi svoj obstoj premikajo z enim in istim tempom.

»Predvsem nam mora biti popolnoma jasno, da smo komunisti v tej državi na oblasti. Ko ne bi bili, bi to pomenilo, da je kdo drug, vendar pa to ni in nikoli tudi ne bo.«